Javnost - The Public, Vol. 19 - 2012, Suplement
Razvojne tendence medijev v kapitalizmu v luči politične ekonomije komuniciranja
Prispevek v prvem delu opredeljuje temeljna izhodišča politične ekonomije komuniciranja. Gre za področje, ki je v slovenskem raziskovalnem prostoru brez primerne teoretske utemeljitve. V drugem delu so izpostavljeni ključni poudarki avtorjev, ki jih je mogoče označiti za intelektualne predhodnike politično-ekonomskega pristopa k medijem: Marxa, Bücherja in Sinclairja. V zadnjem delu so na podlagi zgodovinske kontekstualizacije izpostavljene tendence medijev v kapitalizmu, pri čemer je fokus predvsem na vlogi oglaševanja pri zgodovinskih spremembah medijev. Eden izmed ciljev prispevka je pokazati, da so anonimni mehanizmi blagovne menjave na kapitalističnem medijskem trgu vsaj tako pomembni pri vzpostavljanju družbenega konsenza in (re)produkciji obstoječih razrednih in ideoloških odnosov, kot je (potencialno namerna) vloga lastnikov medijev pri vplivu na vsebine, ki jih posredujejo množični mediji.
Full text PDF (in Slovene)
|
Export Reference
|
Link to this article
Umetnostna javna sfera v osemnajstem stoletju
V članku na podlagi podrobnejše zgodovinske analize preverim Habermasovo konceptualizacijo odnosa med »literarno« in politično javno sfero v njunem formativnem obdobju. Kot pomanjkljivo izpostavim Habermasovo razlago nastanka »literarne« javne sfere iz refleksije samozadostne intime meščanstva in tezo o »literarni« kot predhodnici, še ne popolnoma razviti obliki politične javne sfere. Dokazujem tezi, da je bila dominantna zahteva, ki jo je meščanska javnost naslavljala na umetnost, moralni poduk ter da sta umetnostna in politična javna sfera v osemnajstem stoletju v veliki meri sovpadali.
Full text PDF (in Slovene)
|
Export Reference
|
Link to this article
Verodostojnost podobe: Kritika sodobnih razprav o etiki novinarske fotografije
Medtem ko so v obdobju pred množično digitalizacijo produkcije, postprodukcije in distribucije novinarskih fotografij razprave o novinarski etiki postavljale pod vprašaj fotografski pogled oziroma gledanje – predvsem pravico gledanja (fotograf), pravico videti (medijsko občinstvo oz. javnost) ter pravico ne biti gledan (fotografirani subjekti) –, se sodobne razprave o etiki novičarske fotografije osredinjajo na vprašanje verodostojnosti fotografske podobe, pri čemer je verodostojnost omejena na vprašanje (ne)manipulacije s podobo. Ta premik pomeni problematično reinterpretacijo oziroma redukcijo vprašanja verodostojnosti. Trenutno dominantna paradigma razumevanja etike novičarske fotografije se razvije kot odgovor na vse lažjo manipulacijo z digitaliziranimi fotografijami, njene stroge zahteve po neposeganju v fotografsko podobo v postprodukciji pa so poskus ohranjanja statusa fotografije kot nevtralne, objektivne reprezentacije sveta in jo z vidika fotografske teorije zreducira zgolj na njeno indeksično raven. Nosilci te paradigme so predvsem medijske hiše in slikovne agencije, ki skozi proces javnega obsojanja in sankcioniranja kršilcev izvajajo ritual »zdravljenja paradigme« objektivnega poročanja. Tovrstna redukcija vprašanja verodostojnosti na vprašanje verodostojnosti podobe pa zapostavlja druge ključne dimenzije verodostojnosti novičarske fotografije, predvsem verodostojnost prikazanega (vprašanja insceniranosti, psevdodogodkov in upravljanja z mediji, interpretativnosti oz. vizualnega vrednotenja prikazanega ter uporaba nenovičarskih fotografij za novičarske namene), odnos med podobo in spremljajočim besedilom (interpretativna raba besedila, neujemanje besedila in fotografij ter uporaba z novico nepovezanih fotografij) ter produkcijskega procesa in razmerij moči med različnimi poklicnimi skupinami znotraj novinarstva.
Full text PDF (in Slovene)
|
Export Reference
|
Link to this article
Konvergenca novinarskih uredništev: detradicionalizacija v časopisnih organizacijah
Članek z etnografsko študijo v časopisnih organizacijah Delo in Dnevnik ugotavlja, da konvergenca uredništev ni uniformen in tehnično pogojen proces, temveč gre za specifične družbene in kulturne dinamike, ki odslikavajo kompleksne artikulacije med prostorom, delom in močjo. Rezultati raziskave kažejo, da je tradicija decentraliziranih uredništev, ki je značilna za slovenski tisk, v procesu preoblikovanja, toda ne v smeri izumljanja »nove« tradicije uredništev, temveč prej kot posledica spreminjanja »starega«. Čeprav sta se pri Delu in Dnevniku oblikovala različna pristopa k procesom konvergence ter uveljavila različna razumevanja prostorske (pre)ureditve delovnih okolij, gre za podobni uredništvi skozi prizme delitve dela in uredniškega nadzora v spletnih oddelkih ter čezoddelčnega sodelovanja. Te ugotovitve v uredništvih tako ne kažejo razkroja »starih« procesov in odnosov, temveč njihovo transformacijo v kontekstu poznomodernega novičarskega dela in tako nakazujejo proces detradicionalizacije. Pri Delu in Dnevniku namreč ne gre za ukinjanje tradicije decentraliziranega uredništva, temveč za njeno rekonstrukcijo, ko v usmeritvah prostorskega, procesnega in vsebinskega povezovanja časopisnih in spletnih oddelkov ključno vlogo igrajo koncepti heterogenosti, individualizacije in fragmentacije.
Full text PDF (in Slovene)
|
Export Reference
|
Link to this article
»Biti offline« – kulturni ali razredni fenomen?
Namen članka je podrobneje pojasniti, kdo so digitalno izključeni, ter digitalno izključenost povezati z razredno neenakostjo in s kulturnim kapitalom. Neenakost v odnosu do interneta namreč ni zgolj tehnološke narave, temveč gre za kompleksno prepletanje individualnih dispozicij, družbene lokacije, ekonomskih, političnih in kulturnih virov. Obravnava digitalne izključenosti pa odsotnost tehnologije le redko umešča v kontekst siceršnjih kulturnih distinkcij, kar vnaša razmeroma tehnično- ekonomske razlage v smislu »trajnega razkoraka« med digitalnimi bogataši in digitalno revnimi, ne da bi bili pri tem upoštevani drugi dejavniki, ki možnosti za dostop do tehnologije in odločanje o njeni rabi oblikujejo. Namen empirične analize je identificirati tipične skupine digitalno izključenih ali »offline« prebivalcev in pokazati njihovo strukturo glede na razredne kazalnike, medijsko in kulturno potrošnjo. Tipe digitalne izključenosti avtorica preverja s kvantitativno empirično študijo, ki je bila izvedena na naključnem vzorcu 820 prebivalcev Ljubljane in Maribora, in pokaže, kako je razumevanje digitalne izključenosti neposredno povezano z distinkcijami na ravni kulturne participacije, razreda in medijskega okusa.
Full text PDF (in Slovene)
|
Export Reference
|
Link to this article