Javnost - The Public, Vol. 20 - 2013, Suplement
Intelektualec v postintelektualni dobi: med lokalno in svetovno perspektivo
Porast antiintelektualizma v družbi, ki smo mu priča danes, zahteva kritičen premislek – in odziv. Najprej se je treba vprašati o zgodovinskih in družbenih okoliščinah, ki so pripeljale do izrazito negativnega odnosa javnosti do intelektualcev, in sicer v smislu izražanja pomislekov tako o njihovi družbeni vlogi kot zgodovinski smiselnosti. V uvodu avtorica na to vprašanje odgovarja s kratkim primerjalnozgodovinskim pogledom na dobo moderne in njen iztek v neoliberalni racionalizaciji vednosti. Pri tem se naslanja na klasično besedilo M. Webra o znanosti kot poklicu, kjer so že podani sociološki nastavki za razmislek o pomenu znanosti in znanstvenikov – intelektualcev po koncu moderne. Webrov razmislek nadgradi z marksistično problematizacijo koncepta vrednosti, ki ga pozni kapitalizem aplicira tudi na področje intelektualnega dela, ter opozori, da je kritična družbena intervencija v 21. stoletju nujno vezana na postkolonialne in transnacionalne vidike intelektualnega dela.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article
Prenašati bit–nekritičnost kritičnega intelektualca
Članek na začetku izpostavi svojevrsten paradoks, ki je značilen za kritično razpoloženje v Sloveniji. Na eni strani vlada budna distanca do naivnega zaupanja v »dobre« namene oblasti, v vsesplošno »koristnost« logike kapitala, v nepreizprašano »avtoriteto« na religioznem ali kakem drugem področju. Toda na drugi strani, ob vsej kritičnosti npr. do kapitala, se soočamo s pojavi, ki si jih v večini evropskih držav težko zamislijo. Podrejanje političnih odločitev vulgarnim interesom kapitala je spravilo državo na sam rob izgube (finančne) suverenosti. Da bi razložili mehanizem nekritične kritičnosti, je treba odpreti vprašanje tiste vrste mišljenja, ki zahteva prav to vrsto odnosa do sveta. Gre za ontologijo, ki jo zaznamuje nezmožnost »prenašanja biti« (Hegel). Iz tega izhajajo zgoraj opisani paradoksi. Šibko mišljenje se zateče v varno okolje sebstva, od koder kritizira svet. Toda kljub njeni radikalnosti ta kritika ostaja impotentna. Avtor pokaže, da je to njena strukturna nujnost, saj ji nikoli ni šlo za spreminjanje sveta. Kritika je le avtoterapija kartezijanskega subjekta, ki se želi znebiti svoje partikularnosti.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article
O (ne)odgovornosti intelektualcev
Opirajoč se na klasifikacijo vlog intelektualcev se avtor osredinja na problem, komu ali za koga govori intelektualec. Prispevek v tem smislu razpravlja o različnih kritičnih temah: o problemu prepada med teoretičnim znanjem in praktičnimi kompetencami, o konceptih »javnega intelektualca« in »odgovornosti intelektualcev« pri Noamu Chomskem ter o »zgodovinski resonančnosti« intelektualcev v neoliberalno zamišljeni družbi. Avtor nasprotuje tezam o »koncu zgodovine« in »koncu ideologije«, ki predpostavljajo »konec izpostavljene vloge intelektualcev«, ter nasprotno niza argumente v prid njihovi večstranski in pluralni vlogi v civilni družbi. Neoliberalna vladavina v tem pogledu ponuja intelektualcem številne nove izzive in odgovornosti, tj. priložnosti za novo vlogo v tržno dirigirani in strukturalno spremenjeni družbi. Intelektualci se morajo v tem zgodovinskem času preusmeriti od vloge »razlagalcev« k vlogi »zakonodajalcev«, kot to od njih pričakuje Zygmunt Bauman.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article
Bistvo in tipologija intelektualca
V prispevku poskušam redefinirati osrednje vprašanje o bistvu intelektualca, kaj in kdo točno je po svoji definiciji, nato pa se sprašujem, kaj ali kdo je v slovenskem družbenem prostoru. Razvijam svojo tipologijo štirih razmeroma heterogenih vrst intelektualca (izobrazbeni, znanstveni, progresivni in humanistični) in znotraj ponujene taksonomije dodatno opozarjam na spregledano družbeno vlogo intelektualca kot dejavnega državljana. Ugotavljam, da so naloge intelektualcev tudi zagotavljanje in skrb za javno rabo uma in skrb za deliberacijo o ciljih skupnega življenja, ravnanje v dobro vseh in dajanje zgleda v družbi s svojo privrženostjo racionalnosti. Na koncu zaključim, da je intelektualec nekdo, ki bistveno sodeluje v postopkih sprejemanja skupnih odločitev, opozarja na napake in prehitre sklepe, predsodke in pravice, sovražni govor in diskriminatorne obravnave, s čimer afirmiram predvsem tip progresivnega in humanističnega intelektualca.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article
»Javni intelektualec« med zgodovinopisjem in politiko zgodovine
Podobno kot vsi drugi pojavi in prakse je tudi pojav javnega intelektualca treba obravnavati znotraj običajnega koordinatnega sistema časa in prostora. Na ta način namreč še najhitreje spoznamo, da gre za relativno mlad, prostorsko omejen in precej nekonsistenten pojav. S precejšnjo gotovostjo je namreč mogoče trditi, da tako imenovani javni intelektualci najkasneje sredi prejšnjega stoletja prenehajo biti enciklopedisti. Je torej pojav, ki se je rodil v zadnjih desetletjih osemnajstega stoletja, po slabih dveh stoletjih v svoji izvorni pojavnosti skoraj popolnoma zamrl? Ali pa se je spremenil samo način uprizarjanje vloge javnega intelektualca – spremenil do te mere, da je vsak poskus celovite razlage sveta v nekem trenutku postal nekoliko arhaičen … ali celo sumljiv? Je za to kriv tehnološki razvoj ali atomizacija znanja … ali celo dehirearhizacija javnega diskurza? Na podlagi odgovorov na ta in z njimi povezana vprašanja poskuša avtor predstaviti status »javnega intelektualca« znotraj zgodovinopisja. Na podlagi korenitih sprememb, ki jih je v profesionalno interpretacijo preteklega dogajanja vnesla deobjektivizacija historične interpretacije poskuša ugotoviti, kdaj in zakaj zgodovinarke in zgodovinarji hočeš nočeš nastopajo v vlogi javnega intelektualca, pri tem zapustijo polje zgodovinopisja in se znajdejo na področju politike zgodovine oz. politike preteklosti.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article
Izziv za levičarsko usmerjeno znanstvenoraziskovalno zavezo: medosebne implikacije sodobne znanosti v domeni trženja
Prispevek analitično-interpretativno preizprašuje vlogo posameznice in posameznika v reprodukciji »vladnosti«, ki se tudi v znanosti reproducira skozi brezskrupulozno zastavljeno trgovanje in birokratizacijo. Analiza vključuje avtoetnografijo določene situacije v raziskovanju (nelegitimni in nelegalni prevzem vsebinsko zaključenega projektnega predloga za razpis EU). Kljub antropološki in sociološki umestitvi se obravnava veže na feministično epistemsko zaledje, tj. medpresečni pristop v opredelitvi pozicionalnosti raziskovalke–avtorice in koncept znanstvene samoumestitve oz. pozicioniranja. Druga epistemološka referenca je tako umevanje odnosa med vednostjo in izkušnjo, ki daje moč kompleksnemu tematiziranju lastnega izkustva v družbenih hierarhijah. Prav odsotnost pospeševanja, boljšanja odnosa vednost – izkušnja botruje zdrsom »levičarskih« znanstvenic in znanstvenikov, ki na menedžerski ravni reproducirajo oblastna razmerja. Poskus podreditve v avtoetnografski situaciji avtorica beleži s pisnim gradivom in »telesnim spominom«. Skozi občutke telesnega nelagodja, kjer odzvanja situacija diskriminacije in izključitve v raziskovalnem menedžeriranju, postaja telo »izginjajoče«, a obenem tudi instanca »obračunavanja« s »pogostimi praksami«, če že ne kar tiho uveljavljenimi neetičnimi normami, ki obvladujejo znanost.
Full text PDF (in Slovene) | Export Reference | Link to this article